»Slalomska« razmerja med ljudmi
Zaključek letošnje smučarske sezone je bil zanimiv, za mene pa tudi pomenljiv. Porodila se mi je primerjava med razvojem slalomske tehnike smučanja in med »razvojem« razmerij med ljudmi. Namenoma uporabljam besedo razmerja, saj mi je ljubša od besede relacije, ki mi zveni preveč angleško in tudi ljubša od beseda odnosi, ki me preveč spominja na cirilico. Sicer pa želim biti verodostojen, saj v »foševi« definiciji organizacije uporabljamo besedo razmerja, ko definiramo organizacijo kot ciljno usmerjena razmerja med ljudmi.
Da se vrnem k iztočnici. Ko so ob dokazu odličnosti naše Tine prikazovali tudi posnetke smučanja starejših generacij slalomistov, je bil očiten razvoj slalomske tehnike. Pred desetletji so smučarji »prijazno« vijugali med palicami, saj so bile le te »neupogljive«. Potem se je začela razvijati tehnika, pri kateri je smučar s ciljem doseganja čim boljšega časa, z roko odrival palice in s tem pridobival prednost pred ostalimi. Ko to še ni bilo dovolj, so »organizatorji« izumili »upogljive« palice in najboljši je postal tisti, ki je čim bolj nekompromisno z roko »odmikal« palice in tako poiskal najkrajšo pot do cilja. Toda, ko so vsi to počeli na tak način, se je konkurenčna prednost izničila.
Zopet so tu »organizatorji« prišli do »inovacije«, ko so smučarja naučili, da si med »upogljivimi palicami« lahko izbori najkrajšo pot tako, da palice napada čim bolj brezkompromisno. Smučar nima v glavi »prijaznega« vijuganja med palicami, temveč »brezkompromisno podiranje« palic. Tu ne pride v poštev samo roka. Tu je dovoljeno vse. Napad se izvede s celim telesom. Z nogami »podiraš« palice. Načrtno »obračunaš« z vsako palico. Načrtno preko »podiranja palic« iščeš najkrajšo pot.
In tako se mi je porodila primerjava med razvojem slalomske tehnike smučanja in med »razvojem« razmerij med ljudmi v našem »novodobnem kapitalizmu«. Še posebej, če imamo tu v mislih »razmerja«, ki nam jih kot »zgled« ponujajo tisti, ki smo jim zaupali mandat za vodenje države. Tako kot so se slalomisti, ki so včasih »prijazno« vijugali med »neupogljivimi« palicami, zelo hitro prilagodili dandanašnjemu »podiranju upogljivih palic«, se tudi »politiki novega kova« hitro učijo njihove brezkompromisnosti pri doseganju »lastnih« ciljev. Načrtno, preko »podiranja ljudi« uveljavljajo najkrajšo pot in si ob tem si želijo še »upogljivih ljudi«.
Sicer pa je verjetno, da se tudi motim. Toda kakšna je ta stopnja verjetnosti?
izr. prof. dr. Boris Bukovec,
dekan
tmQfHiYvAGc
